Pomlad je, narava se je že prebudila, vse cveti, ptički prepevajo, tudi Karine prepevamo in vas vabimo na Majski koncert.
V enem rokavu nosim vabilo, v drugem pa še eno lepo misel, ki sem jo zjutraj prebrala in jo ob tej priložnosti delim. "Ptica ne poje, ker ima odgovor, poje, ker ima pesem." Tudi Karine uživamo v radosti skupnega ustvarjanja in imamo polno za povedati. Zato v tem spomladanskem vzdušju prebujamo tudi naš blog. Kako krasno, kajne?
V soboto je bila pot domov prekratka. Obletnice so že same po sebi malo bolj čustvene, če jo praznuje 8 pup, polnih čustev, od tega kakšna noseča, pred vsemi pa nov izziv, izdaja prve zgoščenke pa ja, res čustvene. Da ne zaidemo. Na poti domov so v avtu odmevale melodije Karin. Ravno dovolj dolga je, da znese skoraj do doma. In ko si rečeš, "no, še tisto poslušam še enkrat, mi je res lepa", si že doma. In kaj naj? Ob polnoči sedim doma v avtu in poslušam naprej? Zakaj pa ne! ;) No, jaz imam to srečo in privilegij, da so lahko odmevale že na poti iz Ljubljane in na poti na koncert. In potem na parkirišču pred Kulturnim domom, ko smo s Karinami prvič skupaj prisluhnile in si glasno zaploskale.
Imamo jih in na koncertu ob 10. obletnici smo jih prvič predstavile. Kdaj je že bilo, ko je Maja rekla "ma kako bi bilo lepo, če bi me posnele en CD". Najprej smo nekaj počasi, postopoma snemale, nazadnje smo se pa kar lepo na glavo vrgle v to, s srcem in dušo. In ja, ko boste poslušali, se bo zdelo, kot da ste bili tisti dan z nami.
V soboto smo nekaj tega vzdušja in čustev prinesle tudi s sabo na oder. In, saj veste. Pri prvi pesmi imaš še malo cmok v grlu in si rečeš "Kaj, a je že koncert, ne bi imele še enih vaj?", potem pa ta stavek krepko prečrtaš in rečeš raje "Deseta obletnica je, fajn smo delale zanjo. Ne boš zdaj tukaj s tremo." In potem lahko dejansko uživaš na koncertu, si tam. Srce je bílo, me smo pa pele, kot smo rekli v časih APZ-ja. Do naslednje pesmi je tudi srček že rajal. Človeka kar ponese ta energija. Polna dvorana. A ni lepo, ko zmanjka koncertnih listov pa ko vidiš, da sta v košarici samo še dve liziki. Ja, kar nekaj otrok je bilo, tudi naših, lizike pa strašno popularne. Pa ko tri minute pred začetkom nosiš stole v dvorano, ko dežujejo čestitke in lepe besede in so vsi dobre volje. Pa ko ti cela dvorana poje vse najboljše. Ko se spogledaš z instrumentalisti, Špelo, Dejanom in Apolonio in vidiš, da jim je lepo. Ko pogledaš navihane Lisjake. Carji. Kakšno veselje. Vsestranski glasbenik Matic, vedno nasmejan vokalist z žametnim glasom, Tine in bojda pravi džuboks Tadej. Pa člane Slavnika, najstarejšega društva v občini. Nam je tako lepo z njimi. To so možje, ki imajo res radi pesem in stalno pojejo, pred nastopom, po nastopu, na parkirišču. In nasmejana Sidonija Zega. Res hvala za tako lepo vodenje koncerta.
Z lahkoto trdim, da je bil za Karine to najljubši, najbolj sproščen koncert. Ja, obletnice, čustva, energija in tisto pravo druženje po koncertu, ko vidiš stare prijatelje, spoznaš kakšnega novega, se posladkaš s torto, nazdraviš s šampanjcem, spiješ kozarec rdečega, domačega, in ob vseh dobrotah kakšno rečeš in zapoješ.
Res smo hvaležne za vsa voščila, darila, za vse lepe besede, spodbude, nova znanja in poznanstva, ki jih je s sabo prinesel projekt 10. obletnice.
Seveda ne moremo mimo zahvale sponzorjem in donatorjem in vsem, ki so tako ali drugače pripomogli k tako lepemu večeru. Bogdana Hrvatin in Nuša Živec, ki sta prijazno pozdravili goste na vhodu in poskrbeli, da so dobili koncertni list, zgoščenko, liziko ali vse troje. AH Multimedia za čudovit zvok in lučke, Martinu Šiškoviču za snemanje in Andreju Petroviču za fotografiranje. Hvala občini Hrpelje-Kozina in JSKD Sežana za vso podporo. Iskrena hvala družinam in prijateljem pa vsem domačim, ki so poslali domač kruh, sladice, vino, skočili po večerjo k Čiču in še kaj bi se našlo. Hvala Ambrožu Čopiju za krasno spremno besedo, Alenki Domanjko Rožanc za lektorski pregled besedil in Diani Antončič za pomoč pri oblikovanju zgoščenke. Zelo smo hvaležne, da smo lahko koncert pripravile z gosti: Skupina Lisjaki, MoPZ Slavnik, Apolonia Vidic - violončelo, Špela Tavčar - violina in Dejan Sosič - kitara.
Hvala vsem, ki ste bili v mislih z nami. Hvala tudi izvirnim avtorjem skladb, da so tako lepo sprejeli in dovolili naše priredbe in vsem, ki so omogočili izdajo zgoščenke - veliko jih je, kar kliknite na plakat:
Karine vas imamo rade. Želimo si še takšnih večerov za dušo in srce, ko greš tako utrujen ampak srečen domov. Tokrat je bila pot res kratka, pospremljena s karinastimi melodijami.
Sedaj pa vam postrežem še s kakšno fotografijo (hvala, Andrej Petrovič) in posnetkom. Vabljeni k ogledu. Če si zaželite en mičkeno Karin doma nas pa le kontaktirajte za zgoščenko.
In še nekaj slikic z zakuske:
Ura je odbila 23.00. Mesto se odpravlja k sladkemu spancu, meni pa nekaj ne da miru. Nekateri ob tej uri skušajo nadoknaditi čez dan zamujeno, nekateri razmišljajo o projektih, sredstvih, birokraciji, organizaciji koncerta... Namesto, da bi se stisnili k ljubi, dragemu. Nekateri brskajo po slikicah, berejo knjižico njihovega bodočega prvega CD-ja... Nekateri. Ne jaz. In ne me. Ne. Me razmišljamo o nečem slajšem - kateri, oh, le kateri okus torte je najslajši? Prav kmalu bo praznovanje ob naši obletnici.
No, kateri?
27. avgusta pridite preverit, če je slastna, če je lepo pečena. Naša zgoščenka. Ne, torta. Čakaj. Zdaj sem zmedena. Najbolje, da pridete in si ogledate oboje. Zdaj se moramo pa pripraviti in vam začeti šepetati na uho - "se vidimo, se vidimooo, bomo kakšno zapeli in kakšno rekli, nazdravili. Za deset." Tudi kakšno slikico bomo objavile in video in vse. In bližje kot bo datum, jasnejše bo naše sporočilo in glasnejše bomo, dokler vam v živo ne zapojemo. Da ne pozabim, raztresena kot sem. Kateri je torej najslajši? Nas ne bo prav nič motilo, če prinesete poskusit. Res ne. Tudi, če na vaje. ;)
En velik objem vam pošiljamo. Tako smo vesele. Kmalu bo, kmalu.
Če sledite smehu, vas ta bržkone pripelje do Karin. To so te pupe, ki so mi vtisnile v misli vijolično barvo in njene sorodnice do te mere, da pomislim nanje tudi, ko vidim vijola brisačo na plaži. Umirjena stabilnost modre in močna energija rdeče. Še vedno drži.
 |
| foto: Andrej Petrovič |
Že dolgo prepevamo skupaj. Plovemo med usklajevanjem in željami, med “ni dovolj časa” in “bi še kaj” in v tem duhu že nekaj časa tli in se vrti ideja o zgoščenki. Kakšno leto, pa dve, tri nazaj smo celo že nekaj posnele, da bomo imele, ko bo čas za to. Kdaj, če ne letos, je ta čas. Začutite kanček ironije v tem, prosim. Situacija je kompleksna; naš opis se je razširil na “prihajajo z različnih koncev Primorske, Notranjske in Alzacije”, otrok je že kar nekaj na lagerju, korona je ovirala vaje in vse kar je mogoče ovirati- dajmo torej situacijo polno izzivov oplemenititi še z enim - za 10. obletnico si končno podarimo zgoščenko!
 |
| foto: Andrej Petrovič |
Oplemenitimo še ekipo, z Gabrom Radojevičem, pozitivno osebo, ma kaj osebo, človek je pravi zaklad; Iztokom Cergolom, multiinstrumentalistom, našim srčkom; in krasno Apolonio Vidic, violončelistko. Zaprli smo se v cerkvici na Baču pri Materiji in v Brezovici, prižgali top za gretje, odprli okno, ker je vseglih en malo preveč "dišalo" po nafti, prižgali cca. eno pečico preveč (beri: bila je tema), si vsled temu (ali raje temi) nadeli tiste tadebele nogavice (razen Gabra, on je bil v japonkah - istrijanska gorečnost, misterij), rokavice (ali preprosto dali roke v žep) in prepevali, se pogovarjali, še malo prepevali, se nasmejali, zazehali, spili kafe, poslušali tišino (ali pa hišno muho, ki si je izborila prostor na nekaj posnetkih), ptičke, eden drugega in čutili glasbo na malo drugačen način, kot smo sicer vajeni. Da bo res karinasto, smo vkljucili tudi fotoshuting s še enim zakladom, Andrejem Petrovičem, čigar fotografiji krasita tudi naslovnico in zgornji desni kot našega bloga.
 |
| foto: Andrej Petrovič |
Zdaj se veselimo posnetkov in fotografij ter razmišljamo o nadaljnjih korakih. Skoraj ga že imamo! Skoraj!
 |
| foto: Andrej Petrovič |
Dovolj besed. Nekaj slikic s snemanja in priprav dajem na ogled:
