Nekaj časa že nisem nič napisala, kar pa ne pomeni, da se ta čas nisem posvečala petju in pevski tehniki. Nasprotno, imela sem možnost prisluhniti, preizkusiti še kakšno novo vajo sama in s pevci in kar nekaj zanimivega se je nabralo v tem času.
Med drugim smo imele Karine možnost delati na vokalni tehniki z Moniko Fele, ki obvlada stvar in smo ji hvaležne za vse nasvete. Poleg tega, da obvlada, kar počne, pa vodi vajo tako predano, z energijo in navdušenjem, da se kar nalezeš njene vneme. Pa ne bom opisovala vsega, ker bi lahko pisala do jutri, ampak izvzamem nekaj biserčkov, ki so nas še posebej navdušile. V prihodnjih objavah pa še kaj.
Samo upevanje je (kot mi že vemo, a ne?) zelo pomembno za pevce. Zakaj neki? Pa saj pevci znajo peti ali kako že? Zakaj bi neki »lalala« in »vavava« pa »vivivi«? Škoda časa. Gremo raje vadit program. NE!!! Vzemimo si čas za to in se temu popolnoma predano posvetimo, tudi če je to samo 10 min (sicer je bolje, če je časa za upevanje še več, ampak kdaj je pač situacija takšna, da se mudi). Je rekla Monika: "poj vsak »vivivi« ali »vavava« tako, kot da je tvoja najljubša pesem."
Pred upevanjem najprej poskrbimo za sproščenost in razgibanost celega telesa. Posvetimo se predvsem zgornjemu delu telesa (vrat, rame, obrazne mišice), namenimo pa vsaj kakšno vajo celemu telesu.
Potem so na vrsti dihalne vaje. O tem smo tudi že pisali. Pomembno je, da jih izvajamo intenzivno, da začutimo mišice medeničnega dna, da smo pozorni na odprt prsni koš in pravilno pevsko držo.
In že smo pri vajah za zbujanje resonance obraznih »prostorov«. Vzemimo čisto preprosto vajo na M, N ali NG (koren jezika se dotakne mehkega neba, usta so odprta) in zelo koristen in priporočljiv V (spodnja ustnica na zgornje zobe, pa ta v naj zveni z veliko zraka, da pevec začuti kje je center tona, na ta občutek se bo spomnil tudi kasneje pri petju). Naj bo to zaporedje treh tonov navzgor in navzdol. Zelo dobre vaje za začetek upevanja so tudi tiste na R ali BR (tresenje ustnic), tudi tu naj si note sledijo v zaporedju (lahko vzamemo npr. štiri ali pet not). Potem šele dodamo vaje, ki vsebujejo vokale (vi, va, vo, ve, vu in drugo). Vse skupaj začnemo recimo na tonu c1 ali še kakšen ton nižje in zapojemo vsakič višje, za začetek lahko nekje do tona f2, pri nadaljnjih vajah pa postopoma vedno višje, da pridemo do c3 ali še kakšno čez (govorim o ženskih glasovih, pri moških pa seveda oktavo nižje). Kaj smo normalni? Do c3??? Ja, seveda! Ne boste verjeli, ampak pevci to kar zmorejo. Tudi moji starejši pevci se upojejo do tam, čeprav potem pojejo samo do recimo nekje f2 ali kakšen g2 sem pa tja. Kako?
Pomembno je, da izberemo prave pevske vaje za pravo stvar, pa naj vaje pri upevanju ne bodo komplicirane, da se pevci ne ubadajo z besedilom, težjim ritmom ali čem drugim. Pomembno je, da ogrejejo glasilke in se spomnijo pozicij mehkega neba, čeljusti, jezika, pravilne drže, pravilnega dihanja, da se spomnijo kako mora ton zveneti zunaj, kako mora biti zaokrožen, kako peti, da ne stiskamo v grlu. To je en kup informacij, ki jih možgani predelujejo pri upevanju, tako da ni smiselno komplicirati po nepotrebnem še s kakšnim besedilom in zapletenimi vajami, boste to že vadili potem pri skladbah.
Sem malo zajadrala v drugo temo, pa nadaljujem... kako do c3? Izberi vajo, kjer gredo visoke note hitro mimo. Recimo takšno:
Vajo izvajamo tako, da se med petjem spuščamo vedno nižje, pa ne z glasom, ampak kar fizično, s telesom: hrbet je raven, kolena malo pokrčena in se spuščamo v počep, med vdihom se spet vzravnamo in zapojemo vajo pol tona višje ter se medtem ENAKOMERNO spuščamo navzdol. Ni pomembno koliko se spustiš, lahko je to samo 10 cm, važno je, da je enakomerno med celo vajo in da se ne vzravnaš pred vdihom.
Pa še lepe noge boste imeli, če boste to vsakič vadili. 😃Med gibanjem sproščamo telo in misli preusmerimo na to, tako da se ne ubadamo toliko s tem, kako visoko pojemo, včasih nam že misel na visok ton stisne grlo in onemogoči sproščen in lep višji ton. Pevce le opozorite, da v višjih legah dvignejo mehko nebo oziroma pripravijo prostor v ustih ali enostavno recite, naj skušajo zehati ali kihniti. Pa ne zares, samo mislijo naj na to med petjem v višino. Pa tudi alti in basi naj se potrudijo v višine. Naj pazijo, da ne stiskajo grla. Če imajo občutek stiskanja, naj zakrožijo z glavo. Tudi če njihovi toni višinah niso »lepi«, ni važno če kaj zacvili ali zapiska. S takimi vajami razvijajo glas navzgor in pet tonov nižje, kjer bodo potem peli, bo lep, sproščen zvok. Vedno se moramo upeti malo višje kot dejansko potem v skladbah pojemo.
Toliko za danes. Naslednjič pa dodam še kakšno vajo za izenačevanje registrov oziroma za razvijanje glasu v nižine.
