"Ko je gospodar določil dan košnje, so se zbrali pri njem v hiši kosci v belih srajcah, z rdečimi rutami za vratom. Začeli so zelo zgodaj, pred sončnim vzhodom. Na travniku so se postavili v vrsto. Prvi je bil “prednjak”, gospodar ali njegov sin ali zet ali najboljši kosec. Vsi kosci so istočasno zamahnili s koso, nihče ni smel zaostajati, saj bi za vsakega bila sramota, če bi ga sosed “prekosil”."
V nedeljo, 21. avgusta 2016, smo končno spet dočakale koncert Pesem na vasi, tokrat v Črničah, na Turistični kmetiji Arkade Cigoj. Črni oblaki so sicer malo kljubovali našemu načrtu pa se vseeno nismo dali! V prijetni sobici, s pogledom na dvorišče so odmevale ljudske mladih primorskih skladateljev, kakšna rezijanska, popevka, še Avsenik, Lainšček in pesmi z Melodij morja in sonca niso umanjkali. Kar nekaj od teh v priredbi naše Andreje.
Alenka Lukač Segulin nas je pospremila s pripovedjo o starih običajih in navadah, Andreja in Mateja sta nas nasmejali s hudomušno igro, Alen prijetno osvetlil, Mateja nam je sešila nova krila, Karine in Vilinke pa razveselile s pesmijo.
Še nekaj utrinkov in odlomkov pripovedi s koncerta sledi v nadaljevanju:
"Dopoldne, ko je rosa začela zginevati, so nekateri kosci odšli domov, nekateri pa so pomagali grabiti dekletom, ki so tedaj prišle na travnik. Ni bilo vseeno za kom je dekle grabila. Fant je povabil tisto dekle, ki jo je imel rad, naj grabi za njim. Koroški kosec je zadovoljno zapel, ko je videl, da pravo dekle grabi za njim: “Frišna rosa, ojstra kosa, rada reže travnike. Lepa dečva, zauber dečva, rada grabi za menoj.”
"Opoldne so kosci in grabljice težko pričakovali domačo hčer, ki je na travnik prinesla južino in šopke cvetic za kosce. Nabrala jih je v lončkih na svojem oknu in jih povezala z rdečim trakom. Dekle je vsakemu koscu pripela šopek, nato pa po pokošenih tleh razstavila sklede z žganci, štruklji, kašo, kislim zeljem in še marsičim. Sledila je urica odmora za starejše, za mlade pa ura norčij in raznih iger."
"Popoldne so spet preobračali seno in ga zvečer zgrabili v kope, da ga zjutraj ne bi zmočila rosa ali pa so ga že isti dan zložili v kozolec."
"Zadnji voz sena je bil vedno smešno naložen. Zadaj visoko, spredaj nizko. Zadaj na kupu sena so sedele grabljice s harmonikarjem, med njimi pa je sedela visoka slamnata postava - “baba”. Voznik je v narobe oblečenem suknjiču veselo pokal z bičem in prepeval pesem, namenjeno gospodarju: “Mi smo babo pripeljali, vi za likof boste dali!"
"Gospodar je seveda dal za likof, za obilno pojedino ob koncu košnje. Miza je bila polna dobrot. Če pa je komu v zmešnjavi okrog zadjega voza uspelo ukrasti pest sena in ga doma vreči na žerjavico, so se mu izpolnile vse skrite želje. In veselo je lahko prisluhnil pesmi koscev in grabljic, ki so naslednjega jutra odmevale z naslednjega vaškega travnika."
Tudi me smo imele na koncu likof, še kakšno zapele in nazdravile na prihodnje sodelovanje s prisrčnimi Vilinkami. Pesem je res najlepša poleti.
Vabljeni še k ogledu posnetka s koncerta (klik na fotografijo):
Sedaj pa koledarje v roke, obkrožite si 24. september 2016, kajti Karine takrat prirejamo 2. letni koncert! ;)
