Tebe najrajši imam, tebe narbel štemam, tebe za ljubico svojo imam!

Sem pa tja želimo Karine s koncerti spomniti tudi na stare praznike, običaje ipd. Tokrat smo v ospredje postavile Gregorjevo, slovenski praznik zaljubljencev. 

V nedeljo smo tako takoj po kosilu odhitele na Lipsenj, in sicer na kmetijo z nastanitvijo, ki sliši na ime Tekavča ograda. Med slovenske skladbe z ljubezensko tematiko smo vključile tudi etnološke zapise in zanimivosti o tem prazniku in...kakopak, Gregorja, ki smo ga pripeljale kar s sabo. 

Smeha, igre, pesmi, starih vraž, pripovedi, poezije, ljubezni, ljudskih in popevk tudi ni manjkalo. 

Če povzamem še za bralstvo, smo se o Gregorjevem podučili nekako v tej smeri: 

12. marca je Gregorjevo, ki je nekdaj veljalo za prvi pomladni dan, dan, ko se ptički ženijo. Ko je veljal še julijanski koledar, je Sv. Gregor godoval na prvi pomladni dan in naši kmetje so tedaj proslavljali prihod pomladi. Ko je leta 1582 papež Gregor predelal koledar in letu odvzel deset dni, se je god Sv. Gregorja pomaknil na 12. marec. Štiristo let je minilo od spremembe koledarja, a Gregorjevo je še vedno ostalo praznik pomladi in tega dne se prej ko slej »ptički ženijo«, ne glede na to, kaj piše v koledarju.

Na Gregorjevo so vaščani po mnogih krajih naše dežele nastavljali potico, kruh in še kaj pod grmovje – za ptičjo svatbo. Ta šega je bila predvsem živa na Gorenjskem pa tudi v Beli krajini. Tistega dne so otroci še posebej pridno stikali po grmovju in bojda pomagali pojesti vse, česar ptički niso mogli. 

Gregorjevo je pomenilo začetek pomladi. Sonce je tedaj vedno močnejše, dan daljši. V Tržiču, pa tudi po nekaterih drugih krajih, se je do danes ohranila stara šega. Na Gregorjevo so čevljarji nekdaj v razigranem veselju prvega pomladnega dne vrgli luč v vodo. Rokodelci, ki so vso zimo delali ob slabih leščerbah do pozne noči, v začetku pomladi, ko je dan že precej daljši, luči niso več potrebovali. Kam bi torej z lučjo? Kar v vodo z njo! Na deščico so nalepili lesene oblance, jih polili s smolo, zažgali in spustili po vodi. Kasneje so namesto teh deščic začeli izdelovati lične ladjice, hišice in cerkvice iz papirja in lepenk in postavljali vanje svečke. Te barčice svetega Gregorja spuščajo še danes.

V nedeljo nismo spuščali barčic, smo pa zato prižgali plavajoče svečke v spomin na star običaj. 

"Tebe najrajši imam, tebe narbel štemam, tebe za ljubico svojo imam!..." , se je začelo. In s pozdravom gostiteljice, seveda. 

O ženinu v majskih dneh pripoveduje pikapolonica, ki leti v smer, iz katere bo prišel ženin. 

»Pikapolonica v suknjici rdeči,

Kaži, pokaži mi, kjer gre pot k sreči!«

"Bolj kot stare vraže je dekletu o fantovi ljubezni govorilo njegovo obnašanje. Pri žetvi se je potrudil, da je vezal snope za njo, ob preji ji je pomagal nesti kolovrat, ob veliki noči jo je poprosil za pisanico, na poti s planine ji je prinesel šopek gorskega cvetja, ob žegnanju ji je na sejmu kupil lectovo srce, ob košnji jo je vabil, da je ona grabila za njim."

 

Gregor in Karine. In Andreja, ki ima še nekaj zgodb na zalogi. Pssst! ;)

Še enkrat najlepša hvala dragim gostiteljem za odlično družbo, ambient in gostoljubje. Bralstvu pa: seveda bomo vesele zanimivih informacij, pesmi, ipd. o Gregorjevem. Na dan z besedo in dopolnitvami pod objavo ;)