Primorska poje, Branik, nedelja popoldan.
Dve uri prej smo se že smejale pred vhodom v kulturni dom, namigovale Šiškoviču, da to on samo slučajno naleti na takšen dan, sicer smo skrajno disciplinirane (njemu, prefriganemu, ki ima kufer za kitaro na eni strani črn za resne prireditve, na drugi strani skrajno neresno polepljen za bolj sproščene). In potem (ne nujno po tem redosledu) šle v garderobo v zaodrju, naredile dihalne vaje, upevalne vaje, smejalne vaje, pevske vaje, plesne vaje (ne boste verjeli, tokrat Abba Medley premierno v čisto novi podobi - da bi vi videli te vaje!), še malo smejalnih, tonsko vajo (tukaj so se mi, nebodigatreba, po dolgem času spet malo tresle noge, priznam), pa spet smejalne (je bil takšen dan) in pevske vaje (en štikelc je bil nov novcat in pri Abbi so morali roke, noge in pevski aparat delati skupaj), še organizacijski sestanek smo uspele izvesti in to na temo "kaj in kje bomo počeli letos in kaj prihodnjo pomlad", potem pa Andrejine domiselne in dragocene vaje za koncentracijo. Naš kitarist M. Šiškovič pa je mirno in potrpežljivo vse to prenašal.
Čisto zares, na odru so zazveneli štirje nam priljubljeni, Ubi caritas (Olla Gjeilo), Rože je na vrtu plela (prir. Andreja Tomažič Hrvatin), Ne bodi kot drugi (prir. Andreja Tomažič Hrvatin) in Abba Medley (prir. Andreja Tomažič Hrvatin) ob spremljavi zgoraj imenovanega. V publiki pa nekaj zaveznikov apezejevcev in naša Karina Maja, ki je letos na delovnem dopustu. Draga, hitro zaključi, te že močno pogrešamo.
Sicer pa sem prišla do naslednjega zaključka, ki naj služi kot iztočnica za prihodnje leto. Karine bi se prihodnje leto prijavile na Primorsko poje kot animatorke na pogostitvi. Tam se nobeni kolena ne tresejo, repertoarja ne zmanjka pa še privatni koncert priredimo gostiteljem, medtem ko pospravljajo:
Vstajenje Primorske z našimi sopranistkami zveni še posebej veličastno, Slovenija od kod lepote tvoje z našimi altistkami prisrčno, Šmentana muha vedno preseneti in gre naši Jasni še kar na živce (kar ju naredi obe, pesem in Jasno še bolj simpatični) in še bi lahko naštevali. Lahko, torej?
Tako, je že res, da je smeh pol zdravja, tudi obvezne po-koncertne Vstajenje primorske, Dajte dajte, Žabe, Slovenija od kod lepote tvoje itd. so donele v čast Primorcem in Primorski poje pa se vendar zdi prav, da se še z objavo poklonimo osebam in dogodkom, ki jim je letošnja, 48. Revija Primorska poje posvečena, 70. obletnici priključitve Primorske matični domovini, 80. obletnici smrti skladatelja Lojzeta Bratuža in 130. obletnici rojstva skladatelja Zorka Prelovca. Da ne bodo samo na papirju, vas vabimo še k ogledu spodnjih treh posnetkov (dostopate s klikom). Zagotovo bo katera izmed skladb pristala tudi na koncertnih listih prihajajočih koncertov Primorske poje.
Hvala vam, dragi organizatorji! Odlično je bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar