Ko zadiši po svobodi,
odpri široko oči.
Če dobra misel te vodi
zajemi polne dlani.
Če najdeš korake
je prav vseeno kam greš.
Lahko letiš med oblake,
samo obstati ne smeš.
Ko zadiši po svobodi,
povej kar misliš, na glas.
Če prava misel te vodi
si našel svoj najboljši čas.
Lahko odkrivaš svetove,
nikoli vsega ne veš.
Lahko izzivaš bogove,
samo obstati ne smeš.
(Samo obstati ne smeš, himna Univerze na Primorskem, Čopi, Mef)
V soboto smo v Grand hotelu Bernardin v Portorožu prispevale k nadaljevanju bojda vsaj 900 let stare tradicije prepevanja Gaudeamusa in k malo mlajši tradiciji prepevanja nam zelo drage himne Univerze na Primorskem - Samo obstati ne smeš in obujale spomine na stare čase. Tiste, ko smo se z APZ-jem podili po taistih hodnikih in čebljali v taistem VIP salonu, čakajoč na nastop. No, to pot smo imele Karine čast stopiti v čevlje APZ-ja, slavili pa so diplomanti UP Fakultete za management. Organizacija, stroki primerno, seveda kot se šika.
Tokrat smo prepevale v sekstetu, v družbi naše dolgo pogrešane Maje. Seveda smo v zaodrju poskrbele tudi za anekdoto ali dve. Manjkalo ni niti sponzorskega "fotoshootinga" (tistega tapravega, ko nemudoma dobiš fotografijo v roke), prepevanja Mamica je kakor zarja (ki je šla v promet nad pričakovanji in postala telefonsko darilo kar nekaj znanim in nam neznanim mamam) in teka... ah, kaj teka, šprinta na oder. Šprintu navkljub ali pa prav zaradi njega (res ni bilo časa za kakršno koli tremo) sta v drugem delu zazveneli še skladbi Jes ti bon kipila (A. Čopi) in Privid (Andreja T. Hrvatin). Prav lepo, svečano in nostalgično je bilo.
Prav so nam prišli tudi razno razni talenti, na primer šiviljske spretnosti (in pripomočki) naše Mateje.
Tonska, vedno znova izziv.
Veselimo torej se, mlada nam je duša!
Ni komentarjev:
Objavite komentar