Nasveti za petje z užitkom: Kako se sprostimo pred nastopi oziroma zakaj je trema tako slaba?

Kako je lepo prihajat na pevske vaje! Še posebej, če imaš srečo, da je okoli tebe kup dobrovoljnih obrazov. No in po navadi smo pevci takšni. Če pa nismo, nas petje kmalu prisili v to ali pa se nalezemo dobre volje od soseda in tudi, če je katera ali kateri z levo nogo vstal in se malo kuja nad novo pesmijo ali nad kakšnim čudnim poltonskim postopom, nas to ne zmoti (preveč). In se naučimo nove pesmi, vadimo poslušanje drug drugega, iščemo skupno barvo, delamo na interpretaciji, znamo že skoraj na pamet in že je na vrsti nastop ali koncert.

In kaj se ničkolikokrat zgodi pred nastopi? Trrrema! Suho grlo! Tresoča kolena, ko izvemo, da je slavni skladatelj med publiko, pa se nam zdi, da smo pozabili besedilo pesmi, pa tisti akord na koncu… bo zazvenel? Bom zadela tisto noto? Namesto, da bi šli na oder uživat, se ubadamo s svojim strahcem. In potem smo še živčni zraven, ker imamo toliko opraviti s simptomi treme in se nam zdi škoda, da se obremenjujemo s tem, namesto da bi uživali. A ni konec koncev to namen glasbe? Da ljudi sprošča in napolnjuje z pozitivnimi občutki?

Ja. Lahko je govoriti. A, ko sem tik pred nastopom se zdi, da noben moder nasvet ni pravi zame. Kljub temu sem enkrat ob podobni situaciji dobila zelo moder nasvet sopranistke Vide, s katero sva skupaj prepevali. No, jaz sem bila takrat še nekako na začetku pevske poti v zboru, ona pa z izkušnjami. Tekmovanje je bilo tik pred nami, v dveh skladbah sem imela solo in bila sem vsa iz sebe, v strahu, da česa ne zašuštram. Se mi bo naredil cmok v grlu? Kaj če bom imela suha usta? Srce mi je razbijalo sto na uro. Pa me je Vida mirno pogledala in rekla:

»Pa kaj potem, če ti srce nabija 100 na uro?! Ti lepo svojemu srčku povej, da lahko mirne volje divja, če ga je volja, ti boš pa pela in se zraven imela noro lepo.«

In ne moreš verjet! Res je delovalo, srce je seveda še nekaj časa razbijalo, še posebej takrat, ko smo šli na oder in začeli prvo pesem, a potem sem si v glavi nekajkrat ponovila zgornjo misel in je steklo. Začela sem res uživati. Noro je bilo, vsa tista energija v zboru, dirigent je bil itak totalna faca in si se kar prepustil njemu in glasbi. Ko smo prišli z odra smo se od sreče kar objemali med sabo, res je bilo noro. Naš dirigent Ambrož pa je rekel, da smo zanj že zmagovalci, da sploh ni važno, kaj bo rekla komisija (No, komisija je bila podobnega mnenja in takrat smo res zmagali.).

Torej, če še malo povzamem tiste znake treme, ki se nam zdi tako grozna… Kaj se dogaja z našim telesom, ko imamo tremo?

      ~ srce nam razbija; 

      ~ kolena se nam tresejo; 

      ~ imamo suha usta; 

      ~ imamo potne roke;

      ~ zdi se nam, da smo vse pozabili, še to, kako nam je ime. (no, malo pretiravam ;))

In to, da je slabo, pravite? Zakaj? - Ja, kako zakaj…? Ker nismo sproščeni in ne moremo lepo peti. - Aha… Kaj pa se dogaja recimo takrat, ko smo zaljubljeni?

      ~ srce nam razbija; 

      ~ kolena se nam tresejo; 

      ~ imamo suha usta; 

      ~ imamo potne roke;

      ~ zdi se nam, da smo vse pozabili, še to, kako nam je ime. (no, malo pretiravam ;))

In ko smo zaljubljeni, je tako lepooo, a ne? Kot da lebdimo, letimo… 

Čakaj malo… A niso simptomi treme in zaljubljenosti precej… enaki? Zakaj je torej eno tako slabo in drugo tako dobro?

Če imamo tremo pred nastopom, je to čisto normalno, pomeni, da nam ta nastop veliko pomeni, kot nam v zaljubljenosti veliko pomeni neka oseba, kar nas vodi k temu, da se kar najbolje izkažemo. Zatorej, ko imamo tremo, ne razmišljajmo o simptomih in se ne ubadajmo z njimi, lepo jih sprejmimo, naj bodo tam z nami, mi pa pojdimo na oder in zapojmo tako lepo, kot znamo. Res je pomembno, kako gledamo na stvar in ko smo v takšni situaciji si kar na glas ponovimo (bomo pomagali še kakšni pevki ali pevcu) ali pa vsaj v mislih.

Tudi ta korak se ne zgodi kar tako, potrebna je vaja. Ampak z vsakim nastopom bo lažje in več kot bo nastopov, večkrat bomo lahko to prakticirali in vedno bolje bo.

Naslednjič pa še nekaj vaj za sproščanje, ki tudi niso od muh.

Andreja T. H.

Draga Andreja, hvala za prelep uvod v novo rubriko. Komaj čakam naslednjič ;)